Varuh človekovih pravic

Kdaj do varuha? Kako vložiti pobudo?

Obisk psihiatričnih bolnišnic

LETO 2004

14.6.2004 - Obisk v javnem zdravstvenem zavodu Psihiatrična bolnišnica Ormož

1. Dne 14.6.2004 je Varuh človekovih pravic obiskal javni zdravstveni zavod Psihiatrična bolnišnica Ormož, Ptujska 33, 2270 Ormož. Poleg samega varuha g. Matjaža Hanžka, sta pri obisku sodelovala g. Aleš Butala, namestnik varuha in g. Ivan Šelih, samostojni svetovalec v Uradu varuha. Sprejela sta nas ga. Majda Keček, direktorica zavoda in g. Matej Kravos, dr. med. spec. psih., strokovni direktor zavoda.

Bolnišnica pokriva območje severovzhodne Slovenije s približno 220.000 prebivalci. Zmogljivost bolnišnice je 160 postelj, povprečno pa je hospitaliziranih 150 do 160 bolnikov (98-odstotna zasedenost). Letno sprejmejo v povprečju v povprečju 1100 do 1200 bolnikov, med njimi 10 neprostovoljnih bolnikov na zaprti oddelek. Bolnišnica sprejema na zdravljenje tudi pripornike in obsojence na prestajanju zaporne kazni (varovanje v takšnem primeru zagotavljajo pazniki zavoda za prestajanje kazni zapora). Nekaj bolnikov (5 do 6) pa je hospitaliziranih zaradi izrečenega varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Povprečna ležalna doba je 44 dni. Najdlje, tudi po več let, so v bolnišnici bolniki z izrečenim varnostnim ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja. Bolnike s kronično boleznijo iz bolnišnice premeščajo v posebni socialnovarstveni zavod Lokavci pri Ljutomeru (le redko pa tudi v Zavod Hrastovec-Trate). Med bolniki je letno 10 do 15 smrti. Leta 2003 je en bolnik napravil samomor, v letu 2004 pa takšnega primera ne beležijo.

2. V bolnišnici je zaposlenih 150 oseb, med njimi 12 zdravnikov – psihiatrov in en nevrolog. Zdravnik-internist prihaja redno enkrat, če je treba pa tudi dvakrat tedensko. Storitve zobozdravnika in ginekologa so zagotovljene v ormoškem zdravstvenem domu. V bolnišnici je zaposlenih osem delovnih terapevtov, trije psihologi, tri socialne delavke, 12 diplomiranih medicinskih sester in 38 srednjih medicinskih sester (nekatere s specializacijo iz psihiatrične nege). Poleg hospitalnega zagotavlja bolnišnica tudi ambulantno zdravljenje.

3. V času prejšnjega obiska varuha (v letu 1997) smo opazili prostorsko stisko, še posebej pa slabše pogoje bivanja. Posamezni oddelki, na katerih je bilo po 25 bolnikov, so imeli le po dve stranišči in kopalnico. Prav tako je bila bolnišnica brez dvigala, čeprav je v zgradbi več nadstropij. Po letu 1998 je bil zgrajen prizidek, izvedena pa je bila tudi adaptacija večjega dela zgradbe bolnišnice, ki je sicer stara sto let in spomeniško zaščitena. Prizidek, ki je bil zgrajen leta 2000, je pomenil pridobitev 56 novih postelj, pa tudi drugih (skupnih) prostorov, (vključno s kapelo za opravljanje verskih obredov), kar vse je močno izboljšalo tako nastanitvene razmere za bolnike, kot tudi razmere za delo zdravnikov in drugega osebja bolnišnice. Prenovitvena dela se nadaljujejo, ali pa še čakajo, da pridejo na vrsto - zlasti v prostorih, ki so namenjeni moškemu odprtemu oddelku in oddelku za zdravljenje bolezni odvisnosti. Denar za adaptacijo delno prispeva država, delno pa ga zagotavlja bolnišnica iz lastnih virov.

Prostori, namenjeni bolnikom v že prenovljenem delu bolnišnice in v prizidku zagotavljajo mnogo višji standard, kot je to bilo v preteklosti. Sobe, namenjene bolnikom so zdaj manjše (s po dvema do največ sedmimi posteljami), pri čemer ima vsaka soba svoj sanitarni prostor s straniščem, kabino za tuširanje ter umivalnikom s hladno in mrzlo vodo. V opremi sob so poleg lesenih ali kovinskih postelj tudi nočne omarice, nekaj stolov in miz, v prizidku in prenovljenem delu zgradbe pa tudi omare, namenjene shranjevanju oblačil in osebnih stvari posameznega bolnika oziroma bolnice. Bolniške sobe so prostorne (glede na število nameščenih postelj), svetle, zračne, čiste in v lepo vzdrževanem stanju. Velika okna omogočajo dovolj dnevne svetlobe. Nekoliko smo le v dvomu, če je najboljša rešitev, da so kovinske rešetke na oknih posebej varovanih oddelkov nadomeščene z okni (iz močnejšega stekla), ki so zaklenjena in jih bolniki ne morejo sami odpreti. Prezračevanje je v teh primerih (poleg posebne forsirane ventilacije) omogočeno (le) preko zgornjega steklenega dela okna, ki ga je moč odpreti »na škarje«. Čeprav kovinske rešetke morda zgledajo bolj omejevalne kot pa zaklenjeno okno, pa je vendarle vprašljivo, če je takšna rešitev za bolnika prijaznejša.

Bolniške sobe v še ne prenovljenem delu bolnišnice imajo skupne sanitarije z dostopom iz hodnika, vendar je tudi tukaj sedaj prostorska stiska omiljena, saj je na voljo več stranišč in prostorov za tuširanje, kot je to bilo ob našem prvem obisku. Seveda lahko varuh le vzpodbuja vodstvo bolnišnice, da nadaljuje in čimprej zaključi prenovo še preostalega dela bolnišnice, kar bo nedvomno v zadovoljstvo bolnikov in zaposlenega osebja.

Vodstvo bolnišnice nam je povedalo, da je v povprečju več kot sto bolnikov dnevno vključenih v različne organizirane oblike rehabilitacijskih in terapevtskih aktivnosti, vključno z delovno terapijo, skupinsko terapijo, raznimi športnimi, rekreacijskimi dejavnostmi in možnostmi za delo kreativne narave. V ta namen je v bolnišnici na voljo več delavnic, skupinskih prostorov in telovadnica, vse z ustrezno opremo in osebjem, ki v teh prostorih zagotavlja organizirane aktivnosti. Tako so v te dejavnosti vključeni vsi bolniki, ki to želijo in jim zdravstveno stanje dopušča. Zgradba bolnišnice je obdana z obsežnim ograjenim zemljiščem, ki je lepo urejen, delno tudi kot park in športna igrišča (odbojka, košarka, balinanje, mini golf).

Večina bolnikov ima možnost samostojnega bivanja zunaj na svežem zraku. Za bolnike iz zaprtih oddelkov, pa je ta možnost zagotovljena vsaj s spremstvom, vendar očitno ne prav vsak dan. Iz pogovora z osebjem pa tudi z nekaj bolniki je moč sklepati, da je bivanje na prostem za tiste bolnike iz zaprtih oddelkov, ki ne morejo biti zunaj sami, odvisno poleg vremenskih razmer, še posebej od kadrovskih možnosti. Tako ni vedno na voljo osebja, ki bi bolnika spremljalo v času njegovega bivanja zunaj. V tej zvezi predlagamo, da bolnišnica sprejme vse razumne ukrepe, da se vsem bolnikom, ki jim zdravje to dopušča, vsakodnevno omogočeni bivanje na svežem zraku (za ne manj kot eno uro), če vremenske razmere to dopuščajo. Morda bi o tem veljalo vzpostaviti tudi posebno evidenco, da bi bilo moč enostavno preveriti, za koliko časa dnevno in katerim bolnikom iz zaprtih oddelkov je bilo omogočeno bivanje na svežem zraku.

4. Psihiatrično zdravljenje praviloma ne zahteva (stalnega) ležanja, zato so bolniki lahko (večji) del dneva pokonci. Zlasti na zaprtih oddelkih bolnišnice smo opazili bolnike, oblečene v pižame. Kot smo razumeli iz pojasnila, gre pri tem predvsem za novo sprejete bolnike in bolnike na zaprtih oddelkih. Praksa, da so bolniki 24 ur na dan oblečeni v pižame ali spalne srajce (morda celo brez nogavic in primerne obutve), ne prispeva h krepitvi človekove osebnosti in samozavesti. Ni napačno če individualizacijo v oblačenju razumemo tudi kot del terapevtskega procesa, zato varuh spodbuja prakso, da so bolniki čez dan oblečeni (v svoja) druga oblačila, kot pa jih uporabljajo za nočni počitek. To ima še poseben pomen ob različnih dejavnostih, pa tudi v času bivanja zunaj zgradbe bolnišnice na svežem zraku.

5. Bolnišnica sporoča sodišču primere neprostovoljne hospitalizacije s posebnim dopisom. Obvestila o pridržanju, ki nam ga je vodstvo bolnišnice pokazalo, kot so nam zagotovili, ne uporabljajo. Obrazec »Obvestila o pridržanju« tudi ne ustreza predpisani vsebini, kot je to določeno v 71. členu Zakona o nepravdnem postopku. Razen enega primera smo ugotovili, da obvestilo o pridržanju, ki ga pooblaščena oseba bolnišnice pošlje sodišču v primeru neprostovoljne hospitalizacije, vsebuje tudi razloge, ki utemeljujejo nujnost pridržanja. Tako je obvestilo o pridržanju usklajeno z odločbo ustavnega sodišče z dne 4.12.2003, št. U-I 60/03-20. Zakonska zahteva glede vsebine obvestila vsebine o pridržanju pa zajema še podatke o pridržani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v zdravstveno organizacijo. Ker mora bolnišnica obvestiti sodišče o neprostovoljni hospitalizaciji v 48 urah, bi bilo prav, da bi bil na obvestilu o pridržanju naveden tudi točen čas, vključno z uro sprejema bolnika na zaprti oddelek bolnišnice. Prav tako predlagamo, da se na vsakem obvestilu o pridržanju zabeleži tudi točen čas, kdaj je bilo obvestilo poslano sodišču. V ta namen bi bolnišnica lahko na vložišču sodišča zahtevala potrditev drugopisa obvestila o pridržanju s točnim datumom sprejema te vloge. Tako bi bilo moč tudi v osebnem spisu bolnika v bolnišnici preveriti, če je spoštovan zakonski rok za obvestilo o pridržanju.

Pridržalni postopek je namenjen le neprostovoljni hospitalizaciji. Velja pa pri tem poudariti, da pridržalni postopek ni obvezen samo takrat, kadar bolnik pridržanju izrecno nasprotuje ali kadar nestrinjanje izhaja iz njegovih konkludentnih dejanj. Bolnišnica mora sodišče obvestiti o pridržanju tudi, če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje, če gre za pridržanje mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost. V pogovoru z vodstvom bolnišnice smo zaslutiti, da bolnišnica obvešča sodišče le v primeru nasprotovanja pridržane osebe hospitalizaciji. Predlagamo, da se obveščanje uskladi z zakonom tako, da pošlje bolnišnica obvestilo o pridržanju vedno, ko ni pravno upoštevnega soglasja na zdravljenju na zaprtem oddelku.

6. Bolnišnica ne uporablja mrežastih postelj (mrežnic) in jih v bolnišnici tudi nimajo. V uporabi pa so pasovi za privezovanje na posteljo (segofix), redko pa tudi prisilni jopič. Pas za privezovanje na posteljo (iz platna) se uporablja tudi v nočnem času tako, da se bolnika ali bolnico z njim priveže preko gornjega dela telesa na posteljo, kar pa lahko otežuje obračanje v postelji. V uporabi je tudi ograjica na postelji, ki naj prav tako prepreči padec s postelje na tla. Vodstvo bolnišnice je zagotovilo, da pri uporabi teh sredstev upoštevajo Priporočila in smernice za uporabo posebnih varovalnih ukrepov v psihiatriji, ki sta jih v letu 2001 izdala Republiški strokovni kolegij za psihiatrijo in Ustanova za razvoj slovenske psihoterapije. To priporočilo so v bolnišnici še delno dopolnili z natančnejšimi navodili, izdanimi 4.7.2003 pod št. 01-83/1-2003.

Opazili pa smo, da je uporaba posebnih varovalnih ukrepov zabeležena le v osebnem spisu posameznega bolnika. To pa otežuje učinkovit nadzor nad uporabo teh ukrepov, kar je pomembno še zlasti pri uporabi sredstev za fizično umiritev vznemirjenih in/ali nasilnih bolnikov. Tako predlagamo, da bolnišnica vsak primer fizične umiritve bolnika zabeleži tudi v posebej za te primere namenjeni evidenci (knjiga uporabe fizičnih sredstev za umiritev bolnikov). Zaznamek o takšni evidenci bi moral vključevati tudi čas, ko se je začelo in končalo izvajanje ukrepa, okoliščine primera, razloge za uporabo ukrepa, ime zdravnika, ki je ukrep odredil ali odobril in opis kakršnihkoli poškodb, ki jih je kot posledico ukrepa utrpel bolnik (ali celo morda osebje bolnišnice). Prepričani smo, da bi nastavitev takšne evidence pomenila dodatno varovalko, da bodo prisilna (fizična) sredstva uporabljena samo takrat, ko je to res nujno in za najkrajši potrebni čas.

7. Ob obiskih predlagamo, da ima bolnišnica brošuro (knjižico) ali zloženko, ki jo ob sprejemu prejme vsak bolnik, pa tudi njegovi svoji. Takšna informacija naj vsebuje predstavitev bolnišnice, hišni in dnevni red, obseg nudenih storitev, pravila skupnega življenja v zavodu, pa tudi navedbo pravic in dolžnosti, ki posameznika in njegove bližnje zadevajo z bivanjem v bolnišnici. Ugotovili smo, da nekateri oddelki imajo zloženke s kratko pisno informacijo, ki pa ni popolna. Tako predlagamo, da bolnišnica čimprej zagotovi brošuro ali vsaj zloženko, ki bo bolnikom in svojcem predstavila bolnišnico ter jih seznanila z vsemi potrebnimi in koristnimi informacijami, povezanimi z bivanjem v bolnišnici, vključno s pravicami in dolžnostmi bolnika. Vodstvo bolnišnice je zagotovilo, da je gradivo z takšno pisno informacijo že v pripravi.

Povedano velja tudi za pritožbene možnosti in sicer znotraj same bolnišnice, pa tudi glede zunanjih pritožbenih možnosti. Opazili smo nabiralnik za pritožbe (in pohvale), vendar to ni dovolj. Očitno je v praksi zagotovljena tudi možnost (ustne) pritožbe na oddelku, pa vse do direktorice bolnišnice. V tej zvezi velja pozdraviti pojasnilo strokovnega direktorja, da z vsakim pritožnikom opravijo pogovor in tako skušajo zadevo sporazumno razrešiti. Vendar pa pisnega obvestila (informacije) o možnosti vložitve pritožbe ter o pritožbenem postopku, nismo zasledili niti v hišnem redu bolnišnice. Tako predlagamo, da se pritožbene postopke vsaj toliko formalizira, da bo bolnikom in njihovim svojcem omogočena vložitev uradne pritožbe na vnaprej določen organ. To pa predpostavlja tudi ustrezno informiranje o tako zagotovljenem pritožbenem postopku.

8. Bolnišnica je bolnikom prijazna tudi glede stikov z zunanjim svetom. Obiski so možni vsak dan. Kot smo razumeli gredo mnogi bolniki iz odprtih oddelkov ob koncu tedna za čas dela prostih dni domov. Omejitev pri dopisovanju ni. Bolnišnica ima dve telefonski govorilnici. Bolniki pa smejo praviloma imeti pri sebi tudi prenosne telefone.

Redno vzdrževanje stikov z zunanjim svetom je pomembno tudi s samega terapevtskega vidika. Varuh pozdravlja odprtost bolnišnice na tem področju. 2.3-10/2004

LETO 2000

30.11.2000 - Obisk Psihiatrične bolnišnice Idrija

1. Varuh človekovih pravic je 20.11.2000 obiskal psihiatrično bolnišnico Idrija, Pot sv. Antona 49, 5280 Idrija. Obisk so opravili namestnik varuha Aleš Butala, svetovalka varuha mag. Martina Jenkole in svetovalec v uradu varuha Ivan Šelih. Prijazno nas je sprejel predstojnik bolnišnice prim. Jože Felc, dr. med.

2. Psihiatrična bolnišnica Idrija se nahaja na vrhu hriba in je približno 15 minut peš hoje oddaljena od centra mesta. Domuje v prostorih bivše italijanske vojašnice. Obsežne prizidave in adaptacije ohranjajo še komaj kaj spomina na zgodovino zgradb, v katerih so danes (razen majhnega, še ne prenovljenega dela) prostori moderne, bolnikom in osebju prijazne bolnišnice. Prenovljeni prostori omogočajo bolnikom zelo dobre bivalne pogoje; kolikor smo lahko ugotovili ob našem nekaj urnem obisku, pa tudi ustrezne delovne razmere za zaposlene. Bolniki so nastanjeni v eno do največ štiriposteljnih sobah. Vse sobe so primerno velike za število bolnikov, ki so jim namenjene. Sobe so svetle, z velikimi okni, zračne, udobne in na videz prijazne. Bolnik ima poleg postelje na voljo tudi nočno omarico ter drugo opremo (miza, stol, omara za shranjevanje osebnih stvari), kar vse spodbuja občutek domačnosti, varnosti in samostojnosti. Vsaka soba ima lastno stranišče, na par sob pa je kopalnica, kar omogoča zasebnost in zavidljiv standard za zdravstveni zavod.

S postopno prenovo zgradb bolnišnice se je zmanjševala tudi njena zmogljivost: od 450 bolnikov s povprečno ležalno dobo 200 dni ter 100 do 200 novimi sprejemi v letu 1967, je zdaj zmogljivost največ 240 bolnikov, povprečna ležalna doba pa 45 dni ob 1500 do 1600 sprejemih na leto (1/3 prvih in 2/3 ponovnih sprejemov). Posledica takšnih sprememb pa je večje število oseb s kronično boleznijo, ki so zdaj nameščeni na varovalnih in negovalnih oddelkih različnih socialnovarstvenih zavodov.

V bolnišnici so trije, tako imenovani zaprti oddelki: gerontološki, ženski in moško oddelek. Posebnega forenzičnega oddelka v bolnišnici ni, imajo pa cca osem do deset bolnikov, ki so hospitalizirani v povezavi z odločitvami kazenskega sodišča. Prostorov, ki bi omogočali ustrezno varovanje ni, zato se v primerih, ko je to potrebno za uspešno izvedbo kazenskega postopka (na primer, da se prepreči beg), varovanje izvaja s pomočjo paznika, ki ga (po odločitvi sodišča) zagotovi zavod za prestajanje kazni zapora.

3. Prestojnik je poudaril, da v bolnišnici dajejo velik poudarek aktivacijski (okupacijski) terapiji. Glede na svoje zmožnosti in sposobnosti je vsak bolnik vključen v različne dejavnosti, za katere skrbi in jih organizira 13 za to usposobljenih, redno zaposlenih oseb (torej ena na približno 17 bolnikov). V še ne prenovljenem delu bolnišnice smo videli prostore, namenjene širokemu krogu rehabilitacijskih in terapevtskih aktivnosti: od športne, rekreacijske dejavnosti, do možnosti za delo kreativne narave (izdelovanje čipk, risanje, umetna obrt, izdelovanje glinenih izdelkov, itd) in mehanskega sestavljanja delov za zunanjega naročnika.

Strinjamo se, da gre delo bolnikov povezovati zgolj z razlogi njihove psihosocialne rehabilitacije, torej znotraj postopka zdravljenja. Ustrezna aktivicijska terapija je v tej zvezi lahko celo nadvse pomembna. Dejstva, da bolnik (v tem obsegu) opravlja neko delo, ki je koristno tudi s stališča bolnišnice, zato še ni moč ocenjevati kot kršitev njegovih pravic.

Po posameznih oddelkih so bolnikom na voljo tudi skupni prostori za medsebojno druženje in obiske. Poleg skupne restavracije so na zaprtih oddelkih še posebne jedilnice.

4. Bolnišnica obvesti krajevno pristojno Okrajno sodišče v Idriji o vsakem primeru neprostovoljne hospitalizacije (obrazec, ki ga bolnišnica v ta namen uporablja je naslovljen še na Temeljno sodišče v Novi Gorici, enota v Idriji, ki je obstojalo do 31.12.1994). Prostovoljne hospitalizacije na zaprtem oddelku bolnišnica ne sporoča, kar je pravilno, saj je pridržalni postopek namenjen le hospitalizaciji proti volji pridržane osebe. Velja pa poudariti, da pridržalni postopek ni obvezen samo takrat, kadar bolnik pridržanju izrecno nasprotuje ali kadar nestrinjanje izhaja iz njegovih konkludentnih dejanj. Bolnišnica mora sodišče obvestiti o pridržanju tudi, če iz strokovnih spoznanj o duševnem stanju pridržane osebe izhaja, da ne more izraziti svoje volje, če gre za pridržanje mladoletnika ali osebe, ki ji je odvzeta poslovna sposobnost. V pogovoru z vodstvom bolnišnice smo razumeli, da bolnišnica obvešča sodišče le v primeru nasprotovanja pridržane osebe hospitalizaciji. Predlagamo, da se obveščanje uskladi z zakonom (71. člen Zakona o nepravdnem postopku) tako, da pošlje bolnišnica obvestilo o pridržanju vedno, ko ni pravno upoštevnega soglasja za zdravljenje v zaprtem oddelku.

Bolniki, ki so proti svoji volji hospitalizirani, pa so tudi na odprtem oddelku. Tozadevnih hospitalizacij bolnišnica ne javlja sodišču, kar pomeni, da ni sodne kontrole, ki je sicer določena za pridržanje na zdravljenju brez privolitve prizadete osebe. Predstojnik bolnišnice je pojasnil, da so na odprtem oddelku tisti bolniki, za katere ni nevarnosti, da bi pobegnili, čeprav so v bolnišnici proti svoji volji. To v praksi očitno pomeni, da so na zdravljenju v odprtem oddelku brez privolitve tisti bolniki, pri katerih že sama prepoved zadostuje in preprečuje, da bi zapustili bolnišnico. Čeprav ti bolniki niso na zdravljenju v zaprtem oddelku, pa so de facto pridržani proti svoji volji ali vsaj brez svoje pravno upoštevne privolitve.

Namen zakonske ureditve postopka o pridržanju oseb v psihiatričnih zdravstvenih organizacijah je tudi v zagotovitvi pravice do sodne kontrole zakonitosti odvzema prostosti ob pridržanju proti volji prizadete osebe. Če bolnik, čeprav na odprtem oddelku, ni svoboden glede odločitve, da kadarkoli zapusti bolnišnico in odkloni zdravljenje, potem gre za položaj, ki je najmanj zelo podoben pridržanju bolnika v zaprtem oddelku brez njegove privolitve: do neprostovoljne hospitalizacije pride le na podlagi odločitve zdravnikov psihiatrov. To pa je v nasprotju z zakonsko zagotovljeno pravico pridržane osebe do sodne kontrole hospitalizacije in zdravljenja brez njene privolitve.

Menimo, da 71. člen Zakona o nepravdnem postopku govori o pridržalnem postopku zgolj v povezavi z zaprtim oddelkom, ker predpostavlja, da do neprostovoljne hospitalizacije in zdravljenja prihaja samo na takšnem oddelku. Prav je, da so neprostovoljni bolniki tudi na odprtih oddelkih, če to pomeni zanje prijaznejše okolje, vendar tudi za takšne hospitalizacije predlagamo postopek, kot ga zakon določa za pridržanje bolnika na zdravljenju v zaprtem oddelku brez njegove privolitve. Sicer pa velja v postopku zdravljenja v zaprtem in odprtem oddelku v kar največji možni meri pritegniti prizadetega posameznika (bolnika) k sodelovanju zaradi pridobitve dovoljenja za zdravniški poseg. Med več možnimi ukrepi je treba izbrati tistega, ki najmanj posega v telesno in duševno celovitost bolnika, ki najmanj omejuje njegovo osebno svobodo in ima najmanj stranskih učinkov.

5. Bolnišnica sporoča sodišču pridržanja na posebnem obrazcu “Obvestilo o pridržanju”. Po drugem odstavku 71. člena Zakona o nepravdnem postopku mora obvestilo o pridržanju obsegati podatke o pridržani osebi, o njenem zdravstvenem stanju in o tem, kdo jo je pripeljal v zdravstveno organizacijo. Obrazec Psihiatrične bolnišnice Idrije navaja razlog za sprejem v zaprti oddelek, ne vsebuje pa podatka o tem, kdo je pridržano osebo napotil oziroma privedel v bolnišnico. Predlagamo tudi, da bolnišnica na vsako obvestilo o pridržanju zapiše še uro sprejema, saj je treba sodišču prijaviti hospitalizacijo v 48 urah, torej v roku, ki je določen v urah. Možni so namreč primeri, da zgolj na podlagi datuma sprejema ni moč preveriti, če je bil spoštovan 48 urni rok za obvestilo sodišču.

Zakon torej terja, da bolnišnica obvestilo o pridržanju sporoči sodišču v roku 48 ur po sprejemu bolnika v zaprti oddelek. Na primeru naključno izbranega osebnega spisa bolnice smo ugotovili (ko smo pregledali tudi spis Okrajnega sodišča v Idriji pod opr. št. Pr 29/2000), da zakonski rok za obvestilo o pridržanju ni bil spoštovan. Bolnica je bila na zaprti oddelek sprejeta 10.8.2000. Obvestilo o pridržanju je bilo res zapisano že naslednji dan (torej 11.8.2000), vendar pa je Okrajno sodišče v Idriji to obvestilo prejelo šele17.8.2000. Listinska dokumentacija osebnega spisa bolnika in sodnega spisa ni omogočala ugotoviti, zakaj je do zamude in kršitve roka prišlo. Iz sodnega spisa smo razbrali, da obvestilo o pridržanju ni bilo poslano po pošti, pač pa ga je na sodišče prinesel delavec (kurir) bolnišnice. Prav je, da se pravočasno obveščanje sodišča zagotovi v vseh primerih pridržanja.

Primerno se nam zdi tudi opozoriti, da v osebnem spisu bolnice ni bilo drugopisa obvestil o pridržanju in o prenehanju pridržanja v zaprtem oddelku. Ta dva dokumenta, opremljena tudi z datumom njune odprave oziroma izročitve sodišču, omogočata ugotoviti pomembna dejstva, povezana s pridržalnim postopkom in varstvom pravic bolnika. Zato predlagamo, da drugopisa obeh obvestil bolnišnica hrani kot sestavni del osebnega spisa bolnika.

6. Psihiatrično zdravljenje praviloma ne zahteva (stalnega) ležanja, zato so bolniki lahko (večji) del dneva pokonci. Na nekaterih oddelkih bolnišnice smo opazili bolnike, oblečene v pižame. Vodstvo bolnišnice je pojasnilo, da gre za izjemne primere pri novosprejetih bolnikih. Praksa, da so bolniki 24 ur na dan oblečeni v pižame ali spalne srajce (morda celo brez nogavic in primerne obutve) ne prispeva krepitvi človekove osebnosti in samozavesti. Ni napačno, če individualizacijo v oblačenju razumemo tudi kot del terapevtskega procesa, zato spodbujamo prakso, da so bolniki čez dan oblečeni v (svoja) druga oblačila, kot pa jih uporabljajo za nočni počitek.

7. Ob obiskih predlagamo, da ima bolnišnica brošuro (knjižico) ali zloženko, ki jo ob sprejemu prejme vsak bolnik, pa tudi njegovi bližnji. Takšna informacija naj vsebuje predstavitev zavoda, hišni in dnevni red, obseg nudenih storitev, pravila skupnega življenja v zavodu, pa tudi navedbo pravic in dolžnosti, ki posameznika in njegove bližnje še posebej zadevajo z bivanjem v zavodu. Ob obisku smo ugotovili, da mnogi oddelki imajo zloženke oziroma kratke pisne informacije za bolnike in svojce. Zapis hišnega reda smo opazili tudi v bolniških sobah. Vodstvo bolnišnice pa je zagotovilo, da je zloženka, ki bo bolnikom in svojcem predstavila bolnišnico, že v pripravi oziroma v tisku.

8. Bolnišnica ne uporablja mrežastih postelj, čeprav obstaja odprto vprašanje, kateri izmed prisilnih ukrepov oziroma omejitev je za bolnika najmanj prijeten in obremenjujoč. V uporabi pa so pasovi za privezovanje na posteljo, pri čemer se prisilni ukrepi uporabljajo pod nadzorom. V tej zvezi je vodstvo bolnišnice poudarilo, da bi rabili več osebja, kar bi omogočilo tudi boljši in rednejši nadzor nad bolniki, saj je to sedaj, ko je več manjših sob, nekoliko težje.

9. Bolnišnica je bolnikom prijazna tudi glede stikov z zunanjim svetom. Obiski so možni vsak dan s tem, da obiskov ni v času terapevtskega programa in obrokov hrane. Omejitev pri dopisovanju ni. Telefonska govorilnica je v vsaki zgradbi, pri čemer smo med bolniki slišali opozorilo, da je nekaj telefonskih aparatov v zadnjem času v okvari. Bolniki smejo praviloma imeti pri sebi prenosne telefone, na več oddelkih bolnišnice pa smo opazili prostor za namestitev telefonskega aparata, kar prav tako olajša stik bolnika z zunanjim svetom. Razveseljiv je tudi podatek, da za konec tedna odide domov cca 50 odstotkov bolnikov, kar poudarja odprtost bolnišnice. 2.3-23/00

LETO 1999

19.11.1999 - Obisk Zavoda za duševno in živčno bolne Hrastovec Trate

9.11.1999 smo zaradi pogovora z eno izmed varovank obiskali posebni socialnovarstveni zavod za odrasle Zavod za duševno in živčno bolne Hrastovec - Trate, Hrastovec 22, 2250 Lenart v Slovenskih Goricah.

Ob obisku nas je sprejel v. d. direktorja g. Milan Markuš, pogovorili pa smo se tudi s socialno delavko go. Cvetko Berger ter go. Mihaelo Šilec, glavno sestro.

V času našega obiska je bilo v zavodu 610 varovancev: 450 v Hrastvocu in 160 v Tratah. V zavodu je bilo tudi že 747 varovancev, pri čemer želi zavod število varovancev še nadalje zmanjševati.

V obdobju od 1. januarja do 1. novembra 1999 je bilo v zavod sprejetih 18 varovancev, 4 so bili odpuščeni (premeščeni), 12 varovancev pa je v tem času umrlo. Čakalne dobe za sprejem v zavod ni. Varovanci prihajajo v zavod na predlog pristojnega centra za socialno delo in z napotilom psihiatra. Praviloma se zahteva privolitev posameznika za njegov sprejem v zavod. O tem kandidat podpiše pisno izjavo. To velja tudi za stistega, ki mu je odvzeta poslovna sposobnost. Če varovanec kasneje spremeni svoje stališče in bivanju v zavodu nasprotuje, sporoči zavod takšnem primer Okrajnemu sodišču v Lenartu zaradi izvedbe pridržalnega postopka.

V zavod so sprejete osebe, starejše od 18 let. Pri starejših osebah se skuša najti, če je le mogoče namestitev v kakšnem drugem zavodu. Posebnega, ločenega oddelka za starejše osebe v zavodu Hrastovec-Trate ni.

V delovno terapijo je vključenih 65 varovancev v Hrastovcu in 18 v Tratah. Tu se zavod sooča z omejitvami v prostorskih in kadrovskih možnostih, da bi lahko vključili v delovno terapijo večje število varovancev.

Zavod Hrastovec Trate ima nov hišni red, ki velja od 7.8.1999. Prav na dan našega obiska je zavod dobil iz tiskarne plakate z natisnjenim hišnim redom. Tako bo hišni red izobešen po prostorih zavoda.

G. Milan Markuš je v. d. direktorja od 15.1.1999. Že je bil razpis za direktorja, a nobeden od kandidatov ni dobil večinske podpore. Zdaj je v postopku spreminjanje statuta zavoda. Nov razpis za direktorja naj bi bil po določilih spremenjenega statuta. V. d. direktorja zavoda je po poklicu ekonomist s končano VEKŠ.

V zavodu ni redno zaposlenega zdravnika in psihiatra. Dvakrat tedensko prihaja zdravnica splošne prakse, ki ima sicer ambulanto v Gradišču pri Lenartu (Demšar, dr. med.). Ta zdravnica ima ordinacijo ob torkih od 7.00 do 13.00 in ob sobotah od 8.00 do 13.00. Pogodbeno delajo v zavodu še trije psihiatri, štrije zdravniki splošne prakse (poleg Demšar, dr. med.) ter dva fiziatra in zobozdravnik. Sedanje stanje ne zadostuje za zdravstveno oskrbo varovancev. Vendar se doslej na dva razpisa za sklenitev delovnega razmerja ni prijavil nihče. Med zdravniki za delo v zavodu očitno ni zanimanja.

Pobudnica je nameščena v oddelek Mojca. To je ženski oddelek z 20 posteljami. Na ta oddelek so nameščene varovanke, ki bi bile sposobne samostojnega življenje tudi zunaj zavoda. To je zato "bolj samostojna enota".

Da bi spodbujali varovanke k različnim aktivnostim, je na oddelku uvedeno dežurstvo. Na oddelku ni čistilk. Varovanke tako prostore oddelka čistijo skupaj z osebjem, zaposlenim na oddelku. Po dva dežurna varovanca sta določena za pomoč pri čiščenju jedilnice, hodnika, sanitarij, itd..

Pobudnica še ni seznanjena, osebje zavoda pa nam pove, da je bila pritožba pobudnice zoper sklep o pridržanju uspešna ter je bil sodni sklep z dne 22.9.1999 razveljavljen. 25.11.1999 je baje razpisan nov narok v tej zadevi. Pobudnica še ni dobila sklepa pritožbenega sodišča ter za odločitev ni vedela. Pritožbenega sklepa tudi zavod še ni prejel.

Včeraj (8.11.1999) sta bili na obisku pri pobudnici predstavnici društva Paradoks. V zavodu štejejo pobudnico kot zahtevno varovanko, ki se težko vključuje v skupnost zavoda. Nič nimajo proti njeni premestitvi. Predstavnici Paradoksa sta baje obljubili, da bo pobudnica do konca novembra lahko odpuščena iz zavoda, da bi se nastanila v "hiši", ki jo organizira društvo Paradoks. Pri tem nismo komentirali, kako utegne na takšno odločitev vplivati sklep sodišča o podaljšanju pridržanja v zavodu. 2.3-19/99